Videti je, da najnovejša poročila naznanjajo nastop novega sveta v učenju, v katerem so študenti povezani prek tehnologije in interneta. Vse močnejši vpliv svetovnega spleta je privedel do ciklov znanja s hitrim tempom in do t.i. »učencev novega tisočletja«, ki naj bi imeli drugačen stil učenja. Avtorja pa v tem članku ne želiva pristopiti k današnji mladini kot k neke vrste tujim bitjem, ki se učijo na popolnoma drugačen način: mladi so samo priključili nove poti za dostop do informacij in za druženje, s tem pa tudi za dostop do učnega procesa.
Strinjava se z mnenjem, da učni scenariji vsled uporabe tehnologij spreminjajo svojo obliko in notranjo organizacijo, vprašanje pa je, če gre res za pojavljanje nekega novega koncepta učenja. V najinem članku poskušava analizirati in ugotoviti ali družbeni izzivi, ki so nedvomno novi, spodbujajo zahtevo po novi obliki učenja in če obstoječe teorije lahko še vedno apliciramo na današnje učne realnosti. Preiščeva družbene spremembe, analizirava koncept e learninga 2.0 in opiševa kako obstoječi teoretični pristopi zajemajo realnost v učenju. Poseben poudarek sva namenila analiziranju vrste novih scenarijev, kakršen je npr. posebni tip mrežnega učenja (ConnectLearning), ki se naslanja na konektivizem in konstruktivizem in situirane pristope k učenju.
Sklepava, da mora priti do sprememb v učnih scenarijih, saj imamo primerno teoretično osnovo in že dve desetletji razpravljamo o njej. Pri mrežnem učenju ne gre za neko novo paradigmo ali za bistveno nov model učenja, marveč za opis kako konsolidiran koncept (ki sloni na inovativnih idejah in gradbenem materialu že obstoječih učnih teorij) lahko prispeva k zadovoljevanju potrebe po »novih« učnih scenarijih, ki naj bi bili samoorganizirani, usmerjeni v učence, situacijski, emocionalni, družabni in komunikativni.